(Slo)
Jasmina Založnik
Jasmina Založnik v pričujočem delu poda analizo »izvedbenih umetniških praks« v obdobju med 1965 in 1987 v Jugoslaviji, pri čemer se osredotoči na Ljubljano, Novi Sad in Beograd. »Izvedbene umetniške prakse« so tiste prakse, ki so se ukvarjale s telesom in izhajale iz njega – rekonstruirale so razumevanje telesa in raziskovale njegove »(re)prezentacije, uporabe in misli«. Pri obravnavi teh praks se avtorica konceptualno opira na teorijo Michela Foucaulta in njegovo razumevanje telesa in prostora ter pri tem skozi obravnavane primere pokaže, kako je telesnost postala »enakovredna govorica v umetnosti«. Izpostavlja heterogeno naravo teh praks, ki so pogosto nastajale na križiščih različnih disciplin in so tako presegale zamejena področja gledališča in drugih oblik uprizoritvenih umetnosti. Založnik se osredotoči tudi na politični kontekst jugoslovanskega samoupravnega socializma in prikaže vpliv novih izvedbenih umetniških praks na njegov režim. Avtorica nas nazadnje spretno sooči z vprašanjem, v kakšni meri je ta režim kulturne prakse cenzuriral in v kakšni meri jih je omogočal ter kaj lahko v teh uporniških umetniških telesih, na katerih sta se soočali svoboda in oblast, vidimo danes.
Zavzemanje prostora. Nove izvedbene umetniške prakse v Jugoslaviji
Jasmina Založnik
Jasmina Založnik v pričujočem delu poda analizo »izvedbenih umetniških praks« v obdobju med 1965 in 1987 v Jugoslaviji, pri čemer se osredotoči na Ljubljano, Novi Sad in Beograd. »Izvedbene umetniške prakse« so tiste prakse, ki so se ukvarjale s telesom in izhajale iz njega – rekonstruirale so razumevanje telesa in raziskovale njegove »(re)prezentacije, uporabe in misli«. Pri obravnavi teh praks se avtorica konceptualno opira na teorijo Michela Foucaulta in njegovo razumevanje telesa in prostora ter pri tem skozi obravnavane primere pokaže, kako je telesnost postala »enakovredna govorica v umetnosti«. Izpostavlja heterogeno naravo teh praks, ki so pogosto nastajale na križiščih različnih disciplin in so tako presegale zamejena področja gledališča in drugih oblik uprizoritvenih umetnosti. Založnik se osredotoči tudi na politični kontekst jugoslovanskega samoupravnega socializma in prikaže vpliv novih izvedbenih umetniških praks na njegov režim. Avtorica nas nazadnje spretno sooči z vprašanjem, v kakšni meri je ta režim kulturne prakse cenzuriral in v kakšni meri jih je omogočal ter kaj lahko v teh uporniških umetniških telesih, na katerih sta se soočali svoboda in oblast, vidimo danes.
(En)
Jasmina Založnik
In this work, Jasmina Založnik analyses "performative art practices" in the period between 1965 and 1987 in Yugoslavia, focusing on Ljubljana, Novi Sad and Belgrade. "Performative art practices" are those practices that dealt with and emerged from the body - they reconstructed the understanding of the body and explored its "(re)presentations, uses and thoughts". In considering these practices, the author draws conceptually on Michel Foucault's theory and his understanding of the body and space, showing through the examples discussed how corporeality has become "an equivalent language in art". She highlights the heterogeneous nature of these practices, which often emerged at the intersections of different disciplines and thus transcended the limited domains of theatre and other forms of performative arts. Založnik also focuses on the political context of Yugoslav socialist self-management and shows the impact of new performative art practices on its regime. Finally, the author confronts us with the question of the extent to which this regime censored and enabled cultural practices, and what we can see today in these rebellious artistic bodies where freedom and power clashed.
Claiming the Space. New Performative Art Practices in Yugoslavia
Jasmina Založnik
In this work, Jasmina Založnik analyses "performative art practices" in the period between 1965 and 1987 in Yugoslavia, focusing on Ljubljana, Novi Sad and Belgrade. "Performative art practices" are those practices that dealt with and emerged from the body - they reconstructed the understanding of the body and explored its "(re)presentations, uses and thoughts". In considering these practices, the author draws conceptually on Michel Foucault's theory and his understanding of the body and space, showing through the examples discussed how corporeality has become "an equivalent language in art". She highlights the heterogeneous nature of these practices, which often emerged at the intersections of different disciplines and thus transcended the limited domains of theatre and other forms of performative arts. Založnik also focuses on the political context of Yugoslav socialist self-management and shows the impact of new performative art practices on its regime. Finally, the author confronts us with the question of the extent to which this regime censored and enabled cultural practices, and what we can see today in these rebellious artistic bodies where freedom and power clashed.