Realizacija: 2021
Koncept in režija: Snježana Premuš
Plesalci in soustvarjalci: Anja Bornšek, Ivan Mijačević, Snježana Premuš, Tina Valentan
Glasba in izvajanje: Boštjan Perovšek
Svetlobno oblikovanje in izvajanje: Špela Škulj
Kostumografija: Barbara Kapelj
Video: Maša Nonković
Fotografija: Marcandrea
Produkcija: Zavod Federacija Ljubljana
Projekt je nastal v okviru Creative Crossroads (LLB – Kreativna Evropa) v sodelovanju z NDA Slovenije
Koprodukcija: Bunker Ljubljana
Več o projektu >>
Nasproti discipliniranemu telesu postavlja dinamično telo, ki se disciplinarnosti telesa (kodirane plesne tehnike in drugi vzorci) izmika, ker svoje gibalne in čutne procese zaznava, proizvaja in artikulira onstran predpostavljenih telesnih kodov in oblik. Zanima ga gledalska soudeležba, skupnost in identiteta, ki jih vselej razume kot časovno določene, umeščene in utelešene.
Od leta 2012 s sodelavci razvija umeščenost gledalca v laboratorijskih situacijah ali v različnih oblikah plesnih predstav: od raziskovanja telesne časovnosti znotraj klasične odrske postavitve (Fizične manifestacije, 2015) do situacijskih partitur (Poiesis sebstva, 2016), v katerih gledalci skupaj s performerjema sodelujejo pri proizvodnji telesne izkušnje in plesne instalacije.
Avtorica je leta 2018 k sodelovanju povabila ekipo izkušenih umetnikov, Dragano Alfirević, Dejana Srhoja, Tino Valentan, Anjo Bornšek, Gregorja Zorca, Špelo Škulj in Boštjana Perovška, da bi se skupaj soočali z relevantnimi vprašanji, kako zaznavamo telo, o percepciji v današnjem hiper-produktivnem svetu in o odprtih načelih sodelovanja, ki se širijo tudi na publiko, torej na obiskovalce kot aktivne so-ustvarjalce dogodka.
Vidik skupnega v Vsak zdaj je čas, prostor (2019) ne ustvarjajo družbeni ali kulturni protokoli običajnega gledališkega dogodka, temveč pogoji in predlogi, v katerih se lahko telesnost gledalcev senzorialno ali kinestetično ponastavi (re-set), tako da se zapre in razprostre (uvajanje simultanih prostorov). Prav v zadnjem projektu se izrazi gledalčeva dejavnost, ki se udejanja skupaj s celotno umetniško ekipo.
— Maša Radi Buh, Kriterij.si, Oktober 2019
Premuševa s sodelavci namreč skonstruira večplastno instalacijsko okolje s pomočjo posebnih hypersonic usmerjenih zvočnikov, svetlobo in kinestetičnimi akcijami, ki soustvarjajo mikro-prostore, ki jih obiskovalci razkrivajo in zasedajo, te so predhodno označene na zemljevidu, ki jih obiskovalec dobi ob vstopu. Vsak zdaj je čas, prostorne ponuja linearne strukture, temveč razprostre pokrajino hkratnih dogodkov, mogočih povezav in percepcijskih doživljanj, ki jih gledalec ne »montira« zgolj v lastno »zgodbo«, temveč v odzivnost in povezovanje možnih oblik doživljanja, pomenov in izkustva.
»Zanimivo je opazovati, kako močno na občutljivost naših osebnih senzorjev vpliva navzočnost večjega števila ljudi; dešifriranje njihovih intenc ali prepoznavanje potencialnih situacij je veliko kompleksnejše, saj gre za usklajevanje neprimerljivo večjega obsega individualnih osebnih poti in dejanj, ki potekajo na različnih časovnih premicah.«
— Maša Radi Buh, Kriterij.si, Oktober 2019