Realizacija: 2026
Koreografa: Dragana Alfirević, Dejan Srhoj
Soustvarjalke in izvajalke: Jelena Alempijević, Anna Javoran, Jovana Rakić, Frosina Dimovska, Željka Jakovljević
Scenografka, oblikovalka prostora in luči: Željka Jakovljević
Kostumografka: Dajana Ljubičić
Avtorica glasbe in izvajalka: Dunja Crnjanski
Oblikovalec zvoka: Žolt Polgar
Dramaturg: Igor Dobričić
Zbor: Zbor Radio
Dirigentka: Dušica Stojković
Grafično oblikovanje: Ivana Đurđević
Koprodukcija: SKCNS, Kino Šiška, Udruženje Praktikabl - platforma za savremenu umetnost i kulturu Novi Sad, Nomad Dance Academy Slovenija.
Podpora: Moving Balkans ki sofinancira EU Creative Europe program, Teatroscop, Francoska ambasada v Republiki Srbiji, Francoski Inštitut v Srbiji, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
Najin predlog je bil, da ostanemo v polju izzivov in da se ne podredimo predvidljivemu. Želela sva se ukvarjati z materialnostjo in telesnostjo domišljije (ne)mogočega in ne le z implikacijami domišljije znotraj možnega. Pri tem v praksi, na odru, raziskujemo, kako lahko naša področja zanimanja – sodobni ples in koreografija – prispevajo h kolektivni domišljiji nepredstavljivega.
Velika inspiracija za to delo je naše fragmentarno, nedosledno raziskovanje novosadske neoavantgarde; skušali smo priklicati duhove naših prednikov umetnikov, da bi objeli možnost, da bo prihodnost zopet možna.
Študentski kulturni center Novi Sad in Kino Šiška iz Ljubljane sta našo idejo in ta projekt velikodušno podprla.
Dragana Alfirević in Dejan Srhoj
Odzivi udeležencev predstave Imagine
Proces dela na predstavi Zamisli je bil zame prav tako pomemben kot njen končni format, prilagojen pogledu občinstva. Dragana Alfirević in Dejan Srhoj sta se procesa lotila kot vsakodnevne prakse ponovnega preučevanja, ki nima linearnega poteka proti danemu cilju ali umetniškemu izdelku, ampak odpira polje raziskovanja, izmenjave in uporabe obstoječih orodij, predlogov in perspektiv. Prav tako je proces vključeval vsakodnevni čas za drobne prilagoditve v kontekstu misli, gibanja, kolektivnih odkritij in spoznanj, ki so subtilno popravljali in oblikovali notranjo logiko in jezik predstave. Proces je postal stičišče različnih občutljivosti, kjer so se individualne izkušnje prepletale s kolektivnim raziskovanjem, meje domišljije pa so se širile v različne smeri.
Raziskovanje gibanja in prostora se je odvijalo skozi različne metodološke pristope, od intuitivne improvizacije do strukturiranih nalog in izzivov. Prostor je deloval kot aktiven sogovornik v dialogu, gibanje pa je bilo sredstvo za strukturiranje toka misli in vzpostavljanje različnih oblik komunikacije. Dinamično razmerje med telesom in prostorom je ustvarilo prizore, ki so bili osebni in kolektivni, del širšega ali lokalnega konteksta, temelječega na načelih, delovnih metodah in umetniškem stališču nekdanje neoavantgarde iz Novega Sada, v povezavi s sedanjostjo in aktualnimi vprašanji.
Vzporedno z raziskovanjem gibanja smo razvili tudi zvočne in scenografske vidike predstave. Delo na zvoku in prostoru ni bilo ločen segment, ampak sestavni del procesa, zato je imel vsak od nas priložnost pogledati skozi okno druge umetniške discipline in prakse. Interdisciplinarnost je obogatila naše dojemanje in omogočila, da je predstava postala večplastni organizem.
Čeprav je bil proces relativno kratek, je bil intenziven in poln koncentrirane energije in velikega navdušenja za delo. V tem strnjenem času smo poskušali zasnovati in uresničiti ideje, ki presegajo zgolj scenografijo in predstavitev, ideje, ki bi lahko odmevale v občinstvu še dolgo po koncu predstave. To odmevnost prepoznavamo v spominu na proces in predstavo, v občutku skupnosti, ki ostane tudi takrat, ko nismo skupaj, v globljem razumevanju in novih vprašanjih, ki se porajajo.
Željka Jakovljević, scenografinja in plesalka
Verjamemo, da je to občutje nastalo zaradi medsebojne podpore, ki je zaznamovala naše delo. Razumevanje konteksta, spoštovanje in negovanje raznolikosti znotraj skupine ter skrb za odnose in sam proces so bili močno prisotni zahvaljujoč avtorjema Dragani Alfirević in Dejanu Srhoju ter dramaturgu Igorju Dobričiću. Tudi nenehna zvočna podpora naši skupnosti - Dunja Crnjanski »nas je držala na poti«, iskala arhivsko gradivo in ustvarila glasbo, ki je podpirala vse prisotne, tako kot je to storil Željkin prostor – utopični Novi Sad, ki je morda nekoč obstajal ali morda še vedno obstaja, za kratek čas utelešen na Limanu 1 samo za Zamisli. Ta občutek varnosti in spoštovanja je omogočil odprtost, zaupanje in zavezanost k sodelovanju, kar je prispevalo k še globlji povezanosti in kolektivizmu, ki ga Pokretnice gojimo že 11 let. Pomembna sprememba za nas, kot del izvajalske ekipe, je bila naša prijateljica Anna Javoran – s svojo iznajdljivostjo, odprtostjo in natančnostjo.
Delo s pevskim zborom je bilo edinstveno doživetje – tako umetniško kot osebno. Ideja o skupnosti, ki jo je pevski zbor vnesel v ta proces, je postala ena od ključnih vrednot, ki smo jih pridobili pri tem delu.
Proces nas je tudi spodbudil k razmišljanju o skupnosti kot o nečem, kar že obstaja – v odnosih, v prostoru, v dediščini. Spomnil nas je na to, kar nas povezuje med seboj, pa tudi z našimi umetniškimi predniki v Novem Sadu. Zavedli smo se kontinuitete umetniškega razvoja v tem mestu in našega mesta v tej tradiciji, pa tudi odgovornosti in privilegija, da smo del nje.
Jovana Rakić, plesalka, producentka ter Frosina Dimovska, plesalka
V življenju pogosto naletimo na različne tehnike in jih tudi uporabljamo, da bi izstopili iz svoje cone udobja, premikali svoje meje ali preprosto prekinili vzorce, s katerimi smo odraščali, in lahko rečem, da me je delo na predstavi »Imagine« z Dragano in Dejanom in z briljantnimi dekleti iz »Pokretnice« spominjalo na kompleksno in čustveno »družinsko konstelacijo«. V resnici je to potovanje od prednikov, od grudice zemlje, do osvoboditve skozi umetnost gibanja, plesa, pogleda in skupnosti; celoten svet, ki si ga lahko predstavljamo, če si dovolimo biti eno s stvarmi in ljudmi in ne le živeti življenje v preživetvenem načinu, v katerem se zaletavamo v stvari. Namesto tega lahko ustvarjamo boljše danes in jutri.
Maša Opalić, članica zbora Radio Hor
»Samo prepustite se in vse je tam.«
B.R., obiskovalec
»Če ste dovolj svobodni in odprti, se v tej predstavi lahko zgodi vse mogoče.«
P.K., obiskovalec
Ples je govorica našega nezavednega, utelešenje vsega, kar nosimo v sebi. Je priložnost, da spoznamo notranjost drugega, in to srečanje razkriva, kako blizu in povezani smo, koliko imamo skupnih želja in strahov. Če se povežemo prek čustev, se lažje prepoznamo.
A življenje je delo. Povezovanje prek dela vedno prinaša napetosti in ovire.
In revolucija mora biti nenehna.
Ta revolucija je v nas. V naših gibih. Rdeče nogavice vodijo pot in v ritmu korakov tistih okoli njih, bodo sprožile ples. Gibanja, sprva negotova in spotikajoča se, v iskanju stabilnosti, bodo spodbudila tudi nekaj drznega gestikuliranja, včasih pa se bo telo, tako kot literatura v določenih trenutkih, preprosto uleglo in se pretvarjalo, da je mrtvo, s čimer si bo dalo priložnost za preživetje.
Ko se utrujenost pojavi, se bo telo usedlo, da si odpočije, in potem, ko se bo počutilo varno, se bo gibalo brez upora, vodeno od želje, da pustimo svoj avtentičen pečat, viden iz neba.
Predstavljajte si, da lahko brez zadržkov ali oklevanja izraziti svoje otroške želje in fantazije, si predstavljajte, da ljudje okoli vas želijo isto, in si predstavljajte, da moč in možnost, da se to zgodi, ležita prav v vašem telesu, v vaših gibih, vaših korakih, ki v koreografiji čistega človeškega čustva postanejo – ples.
Tamara Andrić, obiskovalka
»Lepo je, da nas spomnite, da je Novi Sad bil in ostaja eden od centrov kulture in umetnosti v nekdanji Jugoslaviji.«
Đ.R., obiskovalec
Realisation: 2026
Choreography: Dragana Alfirević, Dejan Srhoj
Co-creation and performance: Jelena Alempijević, Anna Javoran, Jovana Rakić, Frosina Dimovska, Željka Jakovljević
Set and light design: Željka Jakovljević
Costume design: Dajana Ljubičić
Music author and performer: Dunja Crnjanski
Sound design: Žolt Polgar
Dramaturgy: Igor Dobričić
Choir: Zbor Radio
Conductor: Dušica Stojković
Graphic design: Ivana Đurđević
Co-production: SKCNS, Kino Šiška, Udruženje Praktikabl - platforma za savremenu umetnost i kulturu Novi Sad, Nomad Dance Academy Slovenija.
Support: Moving Balkans is co-funded by the EU Creative Europe program, Teatroscop, the French Embassy in the Republic of Serbia, the French Institute in Serbia, and the Ministry of Culture of the Republic of Slovenia.
Our proposal was to remain in the realm of challenges and not succumb to the predictable. We wanted to deal with the materiality and physicality of the imagination of the (im)possible, and not just with the implications of imagination within the possible. In doing so, we explore in practice, on stage, how our fields of interest—contemporary dance and choreography—can contribute to the collective imagination of the unimaginable.
A great inspiration for this work is our fragmentary, inconsistent exploration of the Novi Sad neo-avant-garde; we tried to invite the spirits of our artistic ancestors so we can embrace the possibility that the future will be possible again.
The Student Cultural Center Novi Sad and Kino Šiška from Ljubljana generously supported our idea and this project.
Dragana Alfirević and Dejan Srhoj