Realizacija: 2024
Ideja in sokoreografija: Mateja Bučar
Izvajalke in izvajalci ter soustvarjalke in soustvarjalci giba in plesa: Andreja Rauch Podrzavnik, Nataša Živković, Kristina Aleksova, Katja Legin, Tina Valentan, Bojana Robinson, Nina Pertot Weis, Loup Abramovici, Beno Novak, Jana Menger, Jerneja Fekonja, Tini Rozman in Jernej Bizjak
Glasba, zvok: Drago Ivanuša in J. S. Bach
Besedilo: Robert Pfaller, Rok Vevar
Kostumografija, luč: DUM
Produkcija: DUM
Koprodukcija: Cukrarna in CoFestival 2024
Sofinanciranje projekta: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.
Predstava V izvrstnem redu je nekakšno nadaljevanje Pol-ne-črte. Sklenjena ravna kolona plesalcev, ki je lahko premica zgolj v primeru, da sega preko optičnega območja odra in si zato gledalci lahko zamislimo njeno neskončno nadaljevanje, je nekakšen nemogoči ideal klasičnih koreografskih redov, učinka, ki občinstvo poteši z estetskim doživljajem. Ravna črta v plesu je na horizontalni ravni zgolj optični učinek, ki učinkovito prikrije neizbežne krivine. Popolna je lahko zgolj na vertikalni ravni: pri padcu predmeta z višine na tla, padcu, ki ga neizbežno koreografira težnost. Mateja Bučar bo tako z domačimi plesalkami in plesalci imobilizirala korporealnost sodobnega plesa, se ji usedla na ude in ji rekla: »Sprosti se. Tu si doma.« Vse ostalo je zgolj vstajenje v krivine. Ob razmerju med vertikalnim in horizontalnim položajem telesa nam pride na misel Camusov Uporni človek: »Če hoče bog postati človek, mora najprej obupati.« V svetlo prihodnost torej vodi predvsem stik s tlemi, raba teže in upor.
Koreografija se je v prostoru z volumnom in dolžino, kakršno ima avla Cukrarne; omogočaila vrsti oziroma liniji se je lahko jasno začrtala, se odvijala, razvijala, krivila, raztegovala in krčila, razvnemala in umirjala. Na eni strani strogost čiste linije, na drugi kompleksnost, divjost, premetenost gibalnih jezikov in artikulacij, ki se bodo prostovoljno vpenjale druga v drugo, druga za drugo, med seboj, nenehno pa se so se vile v navznoter močno kompleksni in na zunaj povsem preprosti čistosti ene same linije. Želeli so ujeti paradoksni moment med popolno osvobojenostjo in strogo disciplino, v katerega je venomer usodno ujeto živo, misleče in plešoče, nekaj te paradoksnosti, tiste, ki sega v današnje življenje širše, pa morda nakazuje tudi naslov: V izvrstnem redu.