SLO | EN

INSIDE THE OUTSIDE

Premiera:
7.6. 2023 - Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana

Koreografija: Deborah Hay
Izvedba: Dragana Alfirević, DISKOlektiv, Jana Jevtović, Beno Novak, Jan Rozman, Dejan Srhoj
Kostumografija: Dajana Ljubičić
Oblikovanje svetlobe: Špela Škulj
Produkcija:  Jasmina Založnik in Dragana Alfirević
Odnosi z javnostmi: Urška Comino
Fotografije: Sunčan Stone

Produkcija:
Nomad Dance Academy Slovenija, 2023
Koprodukcija: Bunker, Kino Šiška, DUM – Društvo Umetnikov

Predstava je nastala s finančno podporo: Mestne občine Ljubljana – Oddelek za kulturo, Ministrstvo za kulturo RS, Ministrstvo za javno upravo RS, DANCE ON PASS ON DREAM ON, Ustvarjalna Evropa.

Sofinanciranje postprodukcije:
Life Long Burning

Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.
Skupina plesnih umetnikov, zbranih okoli Nomad Dance Academy Slovenija, se od leta 2017 pogovarja z Deborah Hay, ikono postmodernega plesa, o možnostih sodelovanja in o predstavitvi njenega bogatega opusa slovenskemu in regionalnemu občinstvu.

Na njihovo povabilo je Deborah Hay junija 2022 prišla v Ljubljano in odprla proces izmenjave in izkustvenega učenja z orodji iz svoje dolgoletne prakse. Na ta način jim je predstavila svoj pogled na ples in koreografijo, hkrati pa obogatila, izzvala in dodatno usmerjala njihove individualne umetniške procese.

Za nas kot plesalce je delo z Deborah Hay darilo, učna izkušnja, afirmacija plesa kot vsakodnevne prakse in raziskovanje oblik, formatov in fluidnost percepcije. V tem procesu je ples vzporeden z učenjem, individualnim in kolektivnim, koreografija pa struktura, ki plesalke in plesalce podpira in izziva. Njegovih možnih branj je neskončno – čvrsto in fluidno/spremenljivo hkrati.

“Inside the Outside v odnosu do časa prej deluje zgoščevalno: obilje heterogenih vzgibov, trzljajev in gibov poskuša zgostiti v nekaj dogodkov ali podob, tako da se gibalni material s posredovanjem gledalca začne stekati v nekaj ključnih točk, ki imajo potencial za pomenljivost, niso pa nujno (za vsakega gledalca enako) pomenljive. Ta vseskozi prisotna potencialnost ima v povezavi z afektivno podobo (izločitve, obrekovanja, govoričenja) in humornimi gestami, v katerih se podoba podvaja, učinek razpršitve podobe, ki kot multipliciteta prežame prostor. Kljub obilju dražljajev se vzpostavi (zelo) splošen okvir, katerega različni aspekti se udejanjajo in utelešajo v različnih prostorskih in telesnih konstelacijah. Ker se ne nizajo po predvidljivem vzorcu, gibi niso (že) v določeni kontinuiteti, ki jo lahko jasno predvidimo, ampak kontinuiteto šele vzpostavljajo, s tem ko se množijo in na ta način progresivno razvijajo. Gibi kot znaki, ki se skozi različne in v določenih vidikih medsebojno primerljive utelesitve postopoma naseljujejo v prostor, postanejo privilegirano merilo časa.”

Jaka Bombač v “Vaja v šelestenju“ (Neodvisni, https://www.neodvisni.art/refleksija/2023/07/vaja-v-selestenju/)