Premiera: 13.12.2021 - Nova Pošta
Ustvarjalci/zasedba:
Marjeta Kamnikar
Liana Kalčina Srhoj
Djordje Balmazović
DISKOlektiv
Dragana Alfirević
Maja Dekleva Lapajne
Jana Jevtović
Dimitra Alfirević Srhoj
Ajda Tomazin
Umetniška koordinacija in produkcija: Dragana Alfirević
Oblikovanje svetlobe in tehnična podpora: Borut Cajnko
Produkcija: Nomad Dance Academy Slovenija v sodelovanju z Novo pošto (Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana), DUM ––Društvo umetnikov ter studio Moj korak
Podprli: Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo RS in Evropska komisija (projekt Dance On, Pass On, Dream On)
Hvala: Silva Ros, Jasna Knez, Rok Vevar, Primož Bončina, Sofia Grassi, Lav Kovač, Adam Kinner, Ivan Mijačević
Aprila 2021 smo se začeli dogovarjati in snovati Srebrno zlato, sredi junija smo se pa začeli dobivati, sprva v parku Tivoli, potem tudi v studiu. Vaje smo vedno organizirali kot vodena in odprta srečanja, kjer je vsak lahko predlagal score, velikokrat pa smo tudi preprosto pustili, da iz samega srečanja, iz prostora samega, vznikne ples.
13. in 14.12.2021 smo izvedli dve predstavi z naslovom Srebrno zlato v sodelovanju z Novo Pošto. Čeprav smo bili zadovoljni, da smo zaključili prvo fazo projekta z “otipljivim” rezultatom, smo tudi čutili, da naše delo potrebuje drugačne prostore, drugačno organizacijo dela ter drugačne formate za srečanje s publiko. Zato smo se dogovorili, da bomo od januarja 2022 delali izključno na način, da svoje plesne vaje izvajamo tako, da povabimo med 1 in 15 gostov, ki se po želji na različne načine vključijo v to, kar ustvarjamo; tako da meja med gledalci in plesalci ni vedno jasna in da je to navdih za naše početje.
Namesto predstavitve umetnika smo za razstavo risb Djordja Balmazovića v okviru Cofestivala 2022 uporabili sledeči pismi.
hvala, da si z odprtim srcem vstopil v neznani plesni projekt in nato vztrajal do konca. Čeprav konca, kot vidiš, ni. K sodelovanju v projektu Srebrno zlato sem te povabila, ne da bi te zares dobro poznala. Povabili smo te z eno preprosto željo: da bi nekdo gledal naše plesne vaje – hoteli smo, da bi ta pogled ustvaril svojo perspektivo, svoj prostor izvajanja gledanja kot procesa, in ne (kot je običajno), da gledanje nastopi šele ob koncu procesa, s prihodom publike. Tvoja umestitev je, s pogledom in risanjem, ustvarila poseben prostor, ki je v odnosu do plesa zunaj in znotraj hkrati, ni ne zunaj ne znotraj. Ta prostor je dejansko ustvaril svet zase, saj meja med zunaj in znotraj nikakor ni tanka in nedvoumna, ampak je spremenljiva in večdimenzionalna. Tak pogled je večplasten: postavlja vprašanja, podpira, raziskuje, kritizira, omogoča in odobrava. S svojim preizpraševanjem nas dejansko podpira in nam tako pomaga osvetliti naše početje. Usmerja nas. Nam svetuje. Sestavlja celoto iz delčkov.
Ko nas nekdo gleda med plesom, se uzremo skozi oči drugega. Pomembno je, da vztrajamo pri gledanju, ne da bi pri tem prevladalo obsojanje ali poveličevanje, še manj pa nekakšno prilizovanje. Pomembno je, da aktiviramo pogled, ki bo v nas vzbudil zanimanje, da bi nadaljevali z gledanjem. Povabila sem te z besedami: »Radi bi, da nas gleda nekdo, ki zna gledati«, brez pretvarjanja, da bo šlo za nekaj drugega, vendar si nas nepričakovano popeljal na potovanje o vprašanju dokumentiranja plesa in dragocenosti »lovljenja trenutka« na povsem nov način.
Hvala za vse,
Dragana
Kada si me pozvala, nisam imao nikakva očekivanja, čak namerno nisam želeo ni da se pripremim. Krenuo sam grlom u jagode.
Uvek me je zanimalo zašto plesači izvode baš te pokrete, a ne neke druge. Šta je razlog pokreta? Kako pokret nastaje? Šta se desi u glavi koja kaže desnoj ruci da se uhvati za levu stranu glave, ili levoj ruci da se uhvati za desni bok? Možda sam se nadao da ću dešifrovati “rečnik plesnih pokreta”.
Poneo sam jednu sveščicu, i brdo četkica i olovaka na prvu probu u Tivoliju. Bilo je lepo vreme. Gledao sam kako se razilazite po poljani, izvodeći razne figure. Neke su bili plesne, neke su bile obične, neke čudne. Jedno drvo je bilo kao magnet – pre ili kasnije bi mu prišao neko od učesnika, oslonio se, ili bi ga zagrlio. Vaši pokreti su blagi i stalni – jednom kad počnu, ne zaustavljaju se, nego prelaze iz jednog u drugi. Izgledaju kao jedan dugačak, neprekinut niz. Kao kad ptica leti.
Pokušao sam da to što vi radite s telom, ja isto radim s četkicom, da vaše telo, pokret, i na kraju i ceo crtež, izvedem iz jedne neprekinute linije. Imitirao sam ples, ali na papiru. Vi bi neki put proizvodili zvukove. Iz vaših usta je izlazilo dugo aaaaaaaaaaa, iiiiiiiiiiiiiiiiiiiii, ili eeeeeeeeee, mešalo se jedno s drugim, pravilo gužvu. Kao što su se tela vezivala u čvor, pa posle razvezivala, isto su radili i glasovi. Pokušao sam da to zabeležim, kao hroničar.
Posle više od godinu dana učestvavanja na probama, ne znam da li sam bliži saznanju šta znače plesni pokreti. Znam da mi ples izgleda kao apstraktna umetnost koja opušta i plesače i posmatrače. Ne razumem sasvim, ali mi se sviđa. Jedino u šta sam siguran jeste da je ples izraz nesputanosti, slobode, čak i hrabrosti. Kao što se deca dok su mala, ne plaše da crtaju, pevaju i igraju, ne razmišljajući šta o tome drugi misle, tako se i plesači ne plaše da izvode neobične pokrete.
Hvala na pozivu za skok u nepoznato.
Djordje
Dom starejših Fužine v Ljubljani ima v pritličju doma odprt pokrit zastekljen atrij, kjer so klopice in mize ter kjer večinoma stanovalci in obiskovalci doma pridejo na pijačo ali kadit. Na eni strani atrija je hodnik, na drugi kavarna, na tretji jedilnica in na četrti prostor delovne terapije. Z vseh strani se da opazovati dogajanje v atriju, kjer smo novembra 2023 delali Srebrno zlato.
Čudovito je bilo opazovati Srebrno zlato kot valujoče bitje, malo skupnost, ki prihaja v stik in v goste k drugi skupnosti, ki je nastala in nastaja na drugačen način kot skupnost Srebrnega zlata. Srebrno zlato je struktura, ki se gradi iz poslušanja drugih oseb, drugih skupnosti in daje jasno vedeti, da je od dejavnosti druge skupnosti neodvisna ter da hkrati posluša, se povezuje s to drugo skupnostjo.
Atrij v Domu starejših Fužine je za tako srečevanje dveh skupnosti idealen. Stanovalci, osebje in obiskovalci so lahko opazovali dogajanje v atriju, ki se je rojevalo iz Srebrnega zlata: ples, petje, pogovor, premor, glasba, risanje.
Že na prvem srečanju so radovednejši stanovalci preverili in povprašali, za kaj gre, saj dogodka v domu nismo posebej najavili. Z namenom. Želeli smo, da ravno naša prisotnost, delovanje "spregovori", komunicira in da se izognemo formatom kot so predstave, predstavitve, delavnice, ker Srebrno zlato ni nič od tega. Tako so se nekateri stanovalci tudi priključili v plesu in petju.
Tako kot Srebrno zlato na ravni skupine/skupnosti prihaja v kontakt z drugo skupino/skupnostjo predvsem s poslušanjem sebe in situacije okoli sebe, tako se v Srebrnem zlatu tudi na ravni posameznika komunicira predvsem s poslušanjem in željo, da ravno sama prisotnost in delo Srebrnega zlata komuncirata, vabita, razlagata, predlagata. Tako naslovi Srebrno zlato najprej in najbolj sočutno raven človeka, pa kinestetično, da ljudi kar popelje v sobivanje, sodelovanje, delitev.
Na tretjem od treh srečanj pa se je Srebrno zlato povsem prelilo v kavarniški del doma, kjer smo opogumljeni z odzivom in željo, da se še bolj približamo drugi skupnosti, z glasbo vstopili v novo vrsto stika, kjer je večina ljudi šla v kontakt brez dodatne razlage, pojasnitve, kdo je kdo in kaj počnemo. Enostavno smo komunicirali preko plesa, pogleda, pesmi, glasbe, besed.
Srebrno zlato stavi na to, da je vsako razumevanje plesa, druženja, vredno naše pozornosti, in zato gre za tem, da na tak ali drugačen način prisluhne različnim razumevanjem, in s tem ustvari prostor, kjer je vsak glas enako vreden, da mu prisluhnemo.
Kasneje se je zgodil tudi določen obrat na konceptualni ravni v povezavi z obiskom doma. Jurij Konjar je prišel v Moj korak s Cvetko, svojo mamo, ki trenutno biva v domu starejših v centru Ljubljane. O teh generacijskih zrcaljenjij (Dimitra, Dragana, Liana; Marjeta in Gregor; Ajdi in Iva) pa na kakem drugem mestu Srebrnega zlata.
Na povabilo Sanje Tropp Früwald smo obiskali festival Kliker v Varaždinu, kjer je Sanja zelo skrbno pripravila formate za srečanje med svojim projektom “Playshop: No Work Just Play” in Srebrnim zlatom.
Po končani izmenjavi smo se, tako kot vsakič, znotraj ekipe Srebrnega zlata pogovorili o vsem, kar se nam je zgodilo in smo izmenjali misli o sodelovanju, o plesni dramaturgiji, načinih dela in uprizarjanja v plesu.