11. marec 2026
Kino Šiška | Komuna

KATASTRI ZAČASNOSTI PROSTOROV: NAŠA STVAR

Maska, Nomad Dance Academy Slovenija in Kino ŠIška

V marcu se Naša stvar vrača s konkretnim predlogom. Če smo se na prejšnjih srečanjih še spraševali, kje sploh so prostori, kdo ima dostop do njih in zakaj je to tako zapleteno, zdaj gremo korak dlje: na mizo dajemo konkreten model.

Predstavljamo Sistem prostih prostorskih zmogljivosti (SPPZ) – pilotni predlog, ki izhaja iz zelo preprostega vprašanja: kaj se zgodi s prostori, ko niso v uporabi – in ali jih je mogoče odpreti na bolj smiseln, pravičen način?

Model predlaga začasno, nekomercialno rabo presežnih kapacitet javne kulturne infrastrukture za vaje, raziskave ali razvoj projektov, z jasnimi pravili in brez koprodukcijskih obveznosti.
SPPZ ni predlog vsebinskega ali koprodukcijskega sodelovanja, temveč poskus vzpostavitve preglednega, prenosljivega sistema, ki bi presegel logiko izjem in ad hoc rešitev ter omogočil bolj pravično rabo javnih prostorov. SPPZ ni čarobna rešitev za vse težave, je pa konkreten poskus, kako iz neskončnih debat preiti v prakso – pilotno, odprto in popravljivo.

Dogodek je namenjen vsem, ki jih zanima, kako lahko javni prostori postanejo res javni – in uporabni, pa najsi gre za upravljavce ali uporabnike.

Pilotni projekt bo predstavil Tibor Mihelič Syed (Kino Šiška), skupščino bosta moderirala skupaj z Dragano Alfirević (NDA Slovenija)

Vstop prost.

Pretekli dogodki v sklopu cikla

Četrtek, 6., 12., 19. in 26. marec 2026 med 16:00 in 18:00 uro
Muzej sodobne umetnosti - 1. nadstropje | Ljubljana

UVOD V SODOBNI PLES - delavnica

vodji delavnice Rok Vevar in dr. Jasmina Založnik

 V marcu nadaljujemo s ciklom delavnic Uvod v sodobni ples, ki slušateljem ponuja vpogled v izbrane praktične in teoretske epistemološke vidike sodobne plesne umetnosti dvajsetega stoletja.  Nudi osnovna bralna in kontekstualna orodja, s katerimi vstopamo v »branje« in mišljenje sodobnega plesa. S pomočjo ključnih zgodovinskih paradigem in njihovih kontekstov se sprehajamo po proizvodnih in ustvarjalnih obratih sodobnega plesa 20. stoletja ter ugotavljamo, kako se je v njih spreminjalo mišljenje plesnih teles, prostora, časa, koreografskih struktur, instance koreografinje, plesne gledalke, plesnih institucij itn. ter ravnanje z njimi. Delavnice so brezplačne. Vabljeni tudi novi slušatelji.

Prijava


Voditelja: Rok Vevar, zgodovinar in kurator na področju sodobnega plesa, in 

dr. Jasmina Založnik, publicistka, kuratorica in producentka na področju sodobnega plesa.
Risba: Djordje Balmazović 26.. marec | Med 9. in 11. uro
Jambor, Cerkova 26 | Ljubljana

30. marec | Med 14. in 16. uro
DSO Fužine, Nove Fužine 40 | Ljubljana

1. april | Med 13. in 15. uro
Jambor, Cerkova 26 | Ljubljana

SREBRNO ZLATO - Plesna srečanja

Ustvarjalci/zasedba: Marjeta Kamnikar, Liana Kalčina Srhoj, Djordje Balmazović, DISKOlektiv, Dragana Alfirević, Maja Dekleva Lapajne, Jana Jevtović, Dimitra Alfirević Srhoj, Ajda Tomazin in gostje Srebrno zlato je medgeneracijski projekt, proces, prostor, v katerem se srečuje več plesnih generacij da raziskuje ples in kako smo še lahko skupaj.

Izmenjujemo si znanja, izkušnje, spomine in hkrati ustvarjamo skupne spomine.

Ukvarjamo se z vprašanji časa in minevanja, s tem, kar je ostalo, s spektakularnim v vsakdanjem in z večplastnostjo odnosov.

Dobrodošli, da se nam priključite na srečanjih. 

Več info na https://nda.si/srebrno-zlato in principlay@upri.se ter 040 226 981 (Gregor)

 27. in 28. februar 2026
Studentski kulturni centar Novi Sad | Srbija

IMAGINE

Dragana Alfirević, Dejan Srhoj

 “Predstavljaj si, da se neke noči izgubiš in srečaš ljudi, ki si jih od nekdaj poznala, a jih še nikoli prej nisi srečala. Predstavljaj si, da se prepoznate po tem, da imate med plesom oči zaprte, med pesmijo pa odprte. Predstavljaj si, da naslednje jutro (ki nikakor ne vzide) po ulici, na poti domov, hodite skupaj in plešete. In nihče vas nič ne sprašuje, vsi vas pa pozdravljajo.”
(izsek iz gledališkega lista)

Dragana Alfirević in Dejan Srhoj sta v Novem Sadu ustvarila plesno predstavo Imagine, v kateri sta se ukvarjala z zmožnostjo zamišljanja. Sodelovala sta s plesalkami iz kolektiva Pokretnica, glasbenico Dunjo Crnjanski, dramaturgom Igorjem Dobričićem in kostumografinjo Dajano Ljubičić.

Delo je močno zaznamovalo tudi vabilo pevskemu zboru Radio Hor, ter ukvarjanju z umetniki in umetnicami novosadske neoavantgarde sedemdestih let 20. stoletja z namenom pogleda v utopično preteklost, da bi si znova lahko zamislili prihodnost.

“Proces dela na predstavi je bil za nas skoraj nerealen – kot da bi ga živeli in sanjali hkrati. Čas, ki smo ga preživeli v tem procesu, smo doživeli na dva načina: zdel se nam je dolg, poln plasti dela in razmišljanja, hkrati pa kratek, skoraj kot blisk, občutek »budnega sanjanja«. Kot da bi z domišljijo ustvarili ovinek od linearne časovne osi in vstopili v drugačno dojemanje trajanja in prisotnosti.”
(komentar plesalk Jovane Rakić in Frosine Dimovski)


“Predstava “Imagine” je zame žalostno-meditativna, rahlo ritualna plesna in pevska obljuba, da preteklost nosi svoj smisel, prihodnost pa še ni odpovedana.”
(komentar gledalke Nataše Tasić)

Ob podpori Študentskega kulturnega centra Novi Sad (SKCNS) in Kina Šiške sta bili v SKCNS 27. in 28. februarja izvedeni premiera in prva ponovitev predstave.


Koreografa: Dragana Alfirević, Dejan Srhoj
Soustvarjalke in izvajalke: Jelena Alempijević, Ana Ana Javoran, Jovana Rakić, Frosina Dimovska, Željka Jakovljević
Scenografka, oblikovalka prostora in luči: Željka Jakovljević
Avtorica glasbe in izvajalka: Dunja Crnjanski
Zbor: Zbor Radio
Dirigentka: Dušica Stojković
Kostumografka: Dajana Ljubičić
Dramaturg: Igor Dobričić
Oblikovalec zvoka: Žolt Polgar
Oblikovalka: Ivana Đurđević

Odzivi udeležencev predstave Imagine




Proces dela na predstavi Zamisli je bil zame prav tako pomemben kot njen končni format, prilagojen pogledu občinstva. Dragana Alfirević in Dejan Srhoj sta se procesa lotila kot vsakodnevne prakse ponovnega preučevanja, ki nima linearnega poteka proti danemu cilju ali umetniškemu izdelku, ampak odpira polje raziskovanja, izmenjave in uporabe obstoječih orodij, predlogov in perspektiv. Prav tako je proces vključeval vsakodnevni čas za drobne prilagoditve v kontekstu misli, gibanja, kolektivnih odkritij in spoznanj, ki so subtilno popravljali in oblikovali notranjo logiko in jezik predstave. Proces je postal stičišče različnih občutljivosti, kjer so se individualne izkušnje prepletale s kolektivnim raziskovanjem, meje domišljije pa so se širile v različne smeri.

Raziskovanje gibanja in prostora se je odvijalo skozi različne metodološke pristope, od intuitivne improvizacije do strukturiranih nalog in izzivov. Prostor je deloval kot aktiven sogovornik v dialogu, gibanje pa je bilo sredstvo za strukturiranje toka misli in vzpostavljanje različnih oblik komunikacije. Dinamično razmerje med telesom in prostorom je ustvarilo prizore, ki so bili osebni in kolektivni, del širšega ali lokalnega konteksta, temelječega na načelih, delovnih metodah in umetniškem stališču nekdanje neoavantgarde iz Novega Sada, v povezavi s sedanjostjo in aktualnimi vprašanji.
Naš občutek skupnosti ni pomenil konformizma ali enotnosti; izhajali smo iz skupne ideje ali predloga, vendar je v tem okviru vedno obstajal prostor za individualno raziskovanje in medsebojno komunikacijo. V času našega skupnega dela je naša skupina vsak dan ustvarjala novo in svežo kolektivno magnetno polje, ki nam je dajalo občutek pripadnosti, razumevanja in smeri. Strategije delovanja znotraj tega polja so bile svobodne in edinstvene za vsakega posameznika. Takšna raznolikost pristopov je poglobila proces in omogočila sobivanje različnih občutljivosti ter domišljijo kolektivnega potovanja skozi čas, prostor in zvok.
Vzporedno z raziskovanjem gibanja smo razvili tudi zvočne in scenografske vidike predstave. Delo na zvoku in prostoru ni bilo ločen segment, ampak sestavni del procesa, zato je imel vsak od nas priložnost pogledati skozi okno druge umetniške discipline in prakse. Interdisciplinarnost je obogatila naše dojemanje in omogočila, da je predstava postala večplastni organizem.

Čeprav je bil proces relativno kratek, je bil intenziven in poln koncentrirane energije in velikega navdušenja za delo. V tem strnjenem času smo poskušali zasnovati in uresničiti ideje, ki presegajo zgolj scenografijo in predstavitev, ideje, ki bi lahko odmevale v občinstvu še dolgo po koncu predstave. To odmevnost prepoznavamo v spominu na proces in predstavo, v občutku skupnosti, ki ostane tudi takrat, ko nismo skupaj, v globljem razumevanju in novih vprašanjih, ki se porajajo.

Željka Jakovljević, scenografinja in plesalka

 Proces dela na predstavi je bil za nas skoraj nerealen – kot da bi ga živeli in sanjali hkrati. Čas, ki smo ga preživeli v tem procesu, smo doživeli na dva načina: zdel se nam je dolg, poln plasti dela in razmišljanja, hkrati pa kratek, skoraj kot blisk, občutek »budnega sanjanja«. Kot da bi z domišljijo ustvarili ovinek od linearne časovne osi in vstopili v drugačno dojemanje trajanja in prisotnosti.

Verjamemo, da je to občutje nastalo zaradi medsebojne podpore, ki je zaznamovala naše delo. Razumevanje konteksta, spoštovanje in negovanje raznolikosti znotraj skupine ter skrb za odnose in sam proces so bili močno prisotni zahvaljujoč avtorjema Dragani Alfirević in Dejanu Srhoju ter dramaturgu Igorju Dobričiću. Tudi nenehna zvočna podpora naši skupnosti - Dunja Crnjanski »nas je držala na poti«, iskala arhivsko gradivo in ustvarila glasbo, ki je podpirala vse prisotne, tako kot je to storil Željkin prostor – utopični Novi Sad, ki je morda nekoč obstajal ali morda še vedno obstaja, za kratek čas utelešen na Limanu 1 samo za Zamisli. Ta občutek varnosti in spoštovanja je omogočil odprtost, zaupanje in zavezanost k sodelovanju, kar je prispevalo k še globlji povezanosti in kolektivizmu, ki ga Pokretnice gojimo že 11 let.  Pomembna sprememba za nas, kot del izvajalske ekipe, je bila naša prijateljica Anna Javoran – s svojo iznajdljivostjo, odprtostjo in natančnostjo.
Delo s pevskim zborom je bilo edinstveno doživetje – tako umetniško kot osebno. Ideja o skupnosti, ki jo je pevski zbor vnesel v ta proces, je postala ena od ključnih vrednot, ki smo jih pridobili pri tem delu.

Proces nas je tudi spodbudil k razmišljanju o skupnosti kot o nečem, kar že obstaja – v odnosih, v prostoru, v dediščini. Spomnil nas je na to, kar nas povezuje med seboj, pa tudi z našimi umetniškimi predniki v Novem Sadu. Zavedli smo se kontinuitete umetniškega razvoja v tem mestu in našega mesta v tej tradiciji, pa tudi odgovornosti in privilegija, da smo del nje.

 Jovana Rakić, plesalka, producentka ter Frosina Dimovska, plesalka


V življenju pogosto naletimo na različne tehnike in jih tudi uporabljamo, da bi izstopili iz svoje cone udobja, premikali svoje meje ali preprosto prekinili vzorce, s katerimi smo odraščali, in lahko rečem, da me je delo na predstavi »Imagine« z Dragano in Dejanom in z briljantnimi dekleti iz »Pokretnice« spominjalo na kompleksno in čustveno »družinsko konstelacijo«. V resnici je to potovanje od prednikov, od grudice zemlje, do osvoboditve skozi umetnost gibanja, plesa, pogleda in skupnosti; celoten svet, ki si ga lahko predstavljamo, če si dovolimo biti eno s stvarmi in ljudmi in ne le živeti življenje v preživetvenem načinu, v katerem se zaletavamo v stvari. Namesto tega lahko ustvarjamo boljše danes in jutri.

Maša Opalić, članica zbora Radio Hor


»Samo prepustite se in vse je tam.«
B.R., obiskovalec

»Če ste dovolj svobodni in odprti, se v tej predstavi lahko zgodi vse mogoče.«
P.K., obiskovalec Rdeče nogavice kot rdeča nit

Ples je govorica našega nezavednega, utelešenje vsega, kar nosimo v sebi. Je priložnost, da spoznamo notranjost drugega, in to srečanje razkriva, kako blizu in povezani smo, koliko imamo skupnih želja in strahov. Če se povežemo prek čustev, se lažje prepoznamo.

A življenje je delo. Povezovanje prek dela vedno prinaša napetosti in ovire.
In revolucija mora biti nenehna.

Ta revolucija je v nas. V naših gibih. Rdeče nogavice vodijo pot in v ritmu korakov tistih okoli njih, bodo sprožile ples. Gibanja, sprva negotova in spotikajoča se, v iskanju stabilnosti, bodo spodbudila tudi nekaj drznega gestikuliranja, včasih pa se bo telo, tako kot literatura v določenih trenutkih, preprosto uleglo in se pretvarjalo, da je mrtvo, s čimer si bo dalo priložnost za preživetje.
Ko se utrujenost pojavi, se bo telo usedlo, da si odpočije, in potem, ko se bo počutilo varno, se bo gibalo brez upora, vodeno od želje, da pustimo svoj avtentičen pečat, viden iz neba.

Predstavljajte si, da lahko brez zadržkov ali oklevanja izraziti svoje otroške želje in fantazije, si predstavljajte, da ljudje okoli vas želijo isto, in si predstavljajte, da moč in možnost, da se to zgodi, ležita prav v vašem telesu, v vaših gibih, vaših korakih, ki v koreografiji čistega človeškega čustva postanejo – ples.

Tamara Andrić, obiskovalka

»Lepo je, da nas spomnite, da je Novi Sad bil in ostaja eden od centrov kulture in umetnosti v nekdanji Jugoslaviji.«
Đ.R., obiskovalec